Glasbeno in plesno izročilo

Belokranjska ljudska pesem se v osrednjem delu ni razlikovala od drugih slovenskih področij, medtem ko je v obkolpskem področju ohranjala starejše oblike in močne vplive sosednjih dežel. Tako belokranjsko ljudsko pesem pojmujemo kot samosvojo po stilnih sestavinah in različno od ljudskih pesmi drugih slovenskih pokrajin. Na prvi pogled se zdi, da so belokranjske pesmi revne po melodični iznajdljivosti, po majhnem obsegu melodije in po harmonični ter oblikovni strani. Vse to nam kaže, da so belokranjske ljudske pesmi zelo stare, lahko rečemo, da so najstarejše slovenske ljudske pesmi. Bolj je pesem stara, manjši obseg melodije ima in manj zapleteno besedilo. Torej so nekatere ljudske pesmi melodično preproste, enostavne, imajo pa zato bolj izrazit ritem, kar spet kaže na veliko starost pesmi. Starejše belokranjske pesmi so enoglasne in dvoglasne, novejše pa so tudi triglasne in štiriglasne. Novejše belokranjske pesmi se gibljejo večinoma v duru, medtem ko so starejše izrazito molovske ali pa kombinacija obeh. Pri molovskih pesmih se da dokazati močan vpliv starih koralnih lestvic, iz česar je mogoče sklepati na njihovo veliko starost. Belokranjci so bili podvrženi neštetim vplivom, zato ima belokranjska ljudska pesem čisto svoj obraz. V njej se kažejo tudi vplivi drugih slovanskih narodov, predvsem Hrvatov, Uskokov in Istre, vendar najdemo med belokranjskimi ljudskimi pesmimi tudi take, ki zvenijo (v melodiji in besedilu) tipično slovensko. Belokranjci bi morali biti ponosni na takšno raznolikost svoje ljudske pesmi, saj je nekaj posebnega, starega, našega. Prav po tej posebnosti naših ljudskih pesmi in plesov smo zanimivi. Belokranjske pesmi vsebujejo različne tematike: jurjevske, kresne, soldaške, ljubezenske, pivske in nabožne. Veliko teh je znanih, še več pa jih je šlo v pozabo.

Glasbeno in plesno izročilo

Konec 19. in v začetku 20. stoletja se je kulturno življenje v Dragatušu odvijalo v okviru cerkve. Poleg cerkvenega petja je tu deloval fantovski odsek Orli in dekliški krožek, ki je pel in plesal. Tudi dekleta so občasno nastopala, plesala so ob petju, brez instrumentalne spremljave. Vodila jih je Tončka Kohanič. V šoli je za plesno dejavnost skrbela Anica Šemrov.

Dragatušci se ne spomnijo kresnic, ki bi na ivanje pele kresne pesmi. V Dragatuš so hodile kresovat Viničanke. V času pred drugo svetovno vojno pa so dekleta začela s kresovanjem. Noše so si sposojale od starejših žensk po sosednjih vaseh. Kresna pesem je tudi edini zapis pesmi iz Dragatuša. Ta pesem še danes ni nikjer objavljena, čeprav se razlikuje od ostalih belokranjskih variant.

Glasbeno in plesno izročilo

Pesem so dekleta pela večglasno in sodi med novejše oblike kresne pesmi. Plesala so ob spremljavi harmonike, in sicer slovenske ljudske pesmi, od današnjih folklornih pesmi pa le Lepo Anko. Ljudje na področju Dragatuša okoli prve svetovne vojne niso poznali plesov, ki jih danes plešejo belokranjske folklorne skupine Zaradi odprtosti kraja so se v te kraje širile pesmi pete na Dolenjskem oziroma Kranjskem.

Po pričevanju Evgena Cestnika se je konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja v Dragatušu z okolico plesalo in zabavalo z domačimi godci, kjer je zabavo vodil harmonikaš. "Frajtonarašu" (znani so frajtonaraši iz Obrha, Nerajca in črešnjevca) se je pridružil basist (bas z lokom) in klarinetist, zelo priljubljena pa je bila tudi violina. Tamburaši niso nikoli igrali za ples, ampak so se zbirali v vaški (Štefaničevi) gostilni, Cestnikovi delavnici in še kje ter peli in tamburali za zabavo in druženje.

Glasbeno in plesno izročilo

Igranje tamburic se je v Beli krajini razširilo šele po 1. svetovni vojni pod vplivom močnega delovanja tamburaških skupin na sosednjem Hrvaškem. Tamburaštvo v Dragatušu sega v obdobje po prvi svetovni vojni z Ivanom Janezom Cestnikom, očetom Evgena Cestnika, ki se je takrat vrnil iz Amerike in se poročil v Dragatuš. Ta je za igranje navdušil predvsem fante iz bližnje vasi Brdarci.

Glasbeno dejavnost so podpirali tudi organist Jože Hudabivnik in kaplan Kek, ki je v Dragatuš je prišel leta 1925, ter kasneje dragatuški župnik Jakob Omahna, ki je bil velik glasbenik in ljubitelj mladine. Konec tridesetih let 20. stoletja je ustanovil kulturno umetniško društvo, ki je imelo svoj pevski zbor in dramsko skupino. Iz Osilnice, od koder je prišel, je prinesel tamburice za cel orkester in zbral muzikante, predvsem fante iz Nerajca, medtem pa so v Dragatušu igrali le trije ali štirje tamburaši. Igrali so veliko čeških pesmi, ki jih je Ivan Janez Cestnik prinesel iz Amerike, kjer je bil kar trikrat.

Glasbeno in plesno izročilo

Pesmi, ki jih danes igrajo tamburaši folklorne skupine, takrat niso igrali. Igrali so na najstarejši, farkašev sistem. Kdor je znal, je poleg igranja tudi pel. Tamburaška skupina iz Brdarcev in Nerajca je propadla že pred drugo svetovno vojno. Enako neuspešno se je končal poskus igranja v bližnjem Obrhu.

Glasbeno in plesno izročilo

Vojna je uničila tamburice in po pripovedovanju Evgena Cestnika, sina Ivana Janeza Cestnika, so po letu 1950 prišli do glasbenih inštrumentov tako, da jim jih je brezplačno odstopil Rudnik Kanižarica. Z ženo Štefko, ki je bila učiteljica, sta zbrala mlade fante, predvsem svoje nečake. Ob večerih so se zbirali in vadili v Cestnikovi mizarski delavnici. Po letu 1960 so se pridružili odrasli folklorni skupini in veliko uspešnih let skrbeli za glasbeno spremljavo in petje v skupini.

Glasbeno in plesno izročilo

Danes je tamburaštvo v Dragatušu zelo priljubljeno in razširjeno, saj so mnogoštevilni tamburaši organizirani v več skupinah: Dobreč, Tamburaši OŠ Dragatuš, Tamburaši folklorne skupine Dragatuš. Na Osnovni šoli Dragatuš skrbijo za podmladek in pod vodstvom Antona Grahka in Marka Željka se mnogo mladih nauči igranja na tamburice.

Folklorna skupina Dragatuš - Lepo je tam v Beli krajini

Lepo je tam v Beli krajini Zgoščenka belokranjskih ljudskih pesmi in plesov v izvedbi Folklorne skupine Dragatuš