Začetki folklorizma in folklornih skupin v Beli krajini

Zanimanje za ljudski ples na Slovenskem sega daleč v zgodovino. Ples je bil vselej del življenja Slovencev. Prvo poročilo o plesu na Kranjskem sega v 13. stoletje, ko je nemški pesnik Seifried Helbing v svoji pesmi Mladi Lucidarius omenjal slovenski ples ob spremljavi dud. Sledi poročilo Schwabenspiegla iz 14. in 15. stoletja o ustoličenju karantanskih vojvod ob knežjem kamnu. Ob tem so izvajali poseben obhod in peli slovenske pesmi. Naslednji, ki poroča o plesu Slovencev, je J. V. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Tu se prvič dotakne tudi območja Bele krajine. Opisuje jezik, noše, šege in navade Uskokov in Vlahov na Srednjem Kranjskem in kranjskih Hrvatov. Valvasor ne omenja imen plesov niti opisov, opisuje le okoliščine, ob katerih so plesali. Prvi je v 18. stoletju poskušal plese opisati tudi z oblikovne strani A. T. Linhart v svojem delu Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreiches. Iz devetnajstega stoletja je znanih več avtorjev, ki so pisali o slovenskem plesu: Baltazar Hacquet, Urban Jarnik, Stanko Vraz, Jurij Kobe, Ivan Navratil, Matija Majar - Ziljski in drugi. Po naročilu nadvojvode Janeza so od leta 1800 z anketo zbirali podatke, ki so vsebovali tudi podatke o plesu. Zbiralci prve polovice 19. stoletja so iskali »pristno«, staro, avtohtono plesno izročilo. Zanimiva jim je bila predvsem Bela krajina. Takšen odnos do plesa je na Slovenskem značilen do petdesetih let 20. stoletja. S takim načinom je bilo veliko gradiva za vedno izgubljenega.

Začetki folklorizma in folklornih skupin v Beli krajini

Prav zaradi svoje obrobnosti in odmaknjenosti od osrednje Slovenije je bila Bela krajina med bolj zanimivimi območji za raziskovalce. V njej so takratni raziskovalci našli tisto, kar so iskali: pristno, avtohtono plesno izročilo. Od 19. stoletja postaja Bela krajina vse bolj obiskana in opisovana v različnih delih. V anketi iz leta 1838 najdemo podatek za kolo, ples v Poljanski dolini. V Danici leta 1841 Stanko Vraz piše o dekliškem kolu, verjetno iz Starega trga ob Kolpi. Jurij Kobe v Novicah 1847 opisuje poljansko kolo, Ivan Navratil v Vedežu leta 1849 in v Ljubljanskem zvonu leta 1888 piše o vuzmu v Metliki. E. Volčič v Slovanu leta 1887 poroča o viniškem kolu. Okoli leta 1888 Ludvik Kuba zapiše melodije nekaterih pesmi. V dvajsetem stoletju v Beli krajini raziskuje France Marolt (Tri obredja iz Bele krajine, opis metliškega kola ). Mirko Ramovš leta 1980 izda knjigo Plesat me pelji, v kateri so zapisani tudi belokranjski plesi. Leta 1995 izda še knjigo Polka je ukazana s plesi Bele krajine in Kostela. Tudi Bruno Ravnikar v svoji Kinetografiji iz leta 1980 objavi nekaj belokranjskih plesov.

Začetki folklorizma in folklornih skupin v Beli krajini

Folklorizem je dejavnost, pri kateri so folklorne prvine vzete iz prvotnega okolja in predstavljene kot posebnost, kot rekonstrukcija preteklosti ali kot turistična ponudba in zabava. Pojavljal se je že v 19. stoletju in je poudarjal predvsem zunanje in zanimive prvine ljudske kulture. Imel je izrazito domoljubno noto. V sodobnosti je folklorizem del zabave ali nadomestek za prvotne folklorne oblike. Največkrat se z željo po ohranitvi tradicionalnih vrednot prepleta komercializacija. Zaradi prepletanja pristnosti s ponarejenostjo, strokovne rekonstrukcije z množičnim okusom dobiva folklorizem pogosto negativen predznak in se z njim večkrat označujejo negativni pojavi. Pozitivna stran folklorizma ostaja največkrat prezrta.

Za folklorizem v Beli krajini so značilna štiri obdobja. Vse do druge svetovne vojne se folklorizem prepleta s še živim izročilom. Prvo obdobje sega v drugo polovico 19. stoletja. Ivan Navratil poroča o črnomaljskem kolu, da so ga opustili že okoli leta 1878, a so ga leta 1888 spet obnovili. Narodni preporod je povzročil, da je kolo spet oživelo, a je doživljalo spremembe. Iz mešanega kola je postalo dekliško, ki je dobilo še spremljavo godbe na pihala, ki je bila spet opuščena v prvi svetovni vojni.

Začetki folklorizma in folklornih skupin v Beli krajini

Drugo obdobje sega v desetletje pred prvo svetovno vojno. Pomembno prelomnico je verjetno pomenilo leto 1908, ko je bila na Dunaju velika prireditev ob rojstnem dnevu cesarja Franca Jožefa. Sodelovali so tudi Slovenci in med njimi Belokranjci (Metlika, Adlešiči, Predgrad, Vinica). To je bilo prvič, da so bile skupine iztrgane iz življenjskega okolja. Njihovo izročilo je bilo prirejeno za nastopanje.

Tretje obdobje je zaznamoval glavni pobudnik folklorizma, etnomuzikolog France Marolt. S poudarjanjem vrednosti belokranjskega glasbenega in plesnega izročila je zbujal med domačini lokalni ponos in samozavest. Na podlagi virov in raziskovanj je rekonstruiral izročilo, a je včasih tudi prenagljeno in neutemeljeno sklepal. Tako je na podlagi Kapellejevega zapisa iz leta 1839 rekonstruiral jurjevanje. Skupine tako niso več plesale zgolj zase, ampak so privabljale tudi goste. Marolt je vplival na to, da so se skupine začele zavedati vrednosti svojega izročila in ga tako ohranjale.

Začetki folklorizma in folklornih skupin v Beli krajini

V tem času so skupine še večkrat nastopile izven domačega kraja. Maksim Gaspari v Etnologu poroča, da so Belokranjci natopili na Prvem festivalu slovanskih plesov v Ljubljani, ki je potekal od 6. do 10. septembra 1934. Gaspari piše: »Sledili so plesi naših Belokranjcev, ki so nam pokazali 'črnomaljsko in adlešičko kolo'. al, da se razen na Bojancih in v Starem trgu ob Kolpi, ne pleše kolo več tako, pač pa v Semiču neke vrste puštertanc. Zato je potrebne narodopisne važnosti, da se vsaj od časa do časa nekako obvezno pokaže belokranjsko kolo kakršnega so plesali v 19. st. po svatbah in proščenjih.«

Pred drugo svetovno vojno so bile belokranjske folklorne skupine udeležene še na nekaterih odmevnejših festivalih, na Jurjevanju in belokranjskih plesih ter igrah v Ljubljani leta 1936, Belokranjskih narodnih igrah in plesih v črnomlju leta 1939 ter na Velikem festivalu slovenskih narodnih običajev in plesov v Maribor od 5. do 6. 8. 1939, kjer so sodelovale folklorne skupine iz črnomlja, Adlešičev, Vinice, Predgrada in Metlike.

Druga svetovna vojna je pretrgala korenine živemu izročilu in razširjajočemu se folklorizmu. Delno je oživelo na partizanskih mitingih na osvobojenem ozemlju.

Začetki folklorizma in folklornih skupin v Beli krajini

Četrto obdobje folklorizma se začne po drugi svetovni vojni. Predvojnim folklornim skupinam na Vinici, v Metliki, črnomlju, Adlešičih in v Predgradu so se pridružile skupine v Dragatušu, Preloki, Bojancih in Starem trgu ob Kolpi. Plesno izročilo zaživi svoje drugo življenje. Skupine oblikujejo svoj program, v katerega skušajo vključiti posebnosti svojih krajev. V želji po izvirnosti in umetniškem ustvarjanju plese preoblikujejo in oblikujejo nove.

Povzeto po seminarski nalogi Anite Matkovič z naslovom: Folklorna skupina Dragatuš, črnomelj 1997; stran 4 - 7

Folklorna skupina Dragatuš - Lepo je tam v Beli krajini

Lepo je tam v Beli krajini Zgoščenka belokranjskih ljudskih pesmi in plesov v izvedbi Folklorne skupine Dragatuš