OTON ŽUPANČIČ (1878 – 1949)

Oton Zupančič

Koder hodim, vedno in povsod me spremlja mogočni šum Kolpe, ki se preliva pod viniškim gradom čez jez, in rahlo žuborenje Dobreča, studenca, skritega blizu Dragatuša v najtišji dragi sveta...« O. Župančič

Leta 1880, ko je bil Oton star dve leti, so se preselili iz rodne Vinice v Dragatuš, kjer je pesnik preživel naslednjih dvanajst let. V tem času sta se rodila pesnikov brat Otokar in sestra Mimica Svojih mladostnih let se je Župančič kasneje spominjal takole: »Moja prva mladost je bila lepa, in še danes sem vesel, da sem jo preživel v vasi v Beli krajini med vedrim in bistrim ljudstvom, ki ga je tudi v hudih časih spremljala pesem, ples in smeh. Ali ve mestni otrok, kaj se pravi bose noge, odkrita glava in razgaljena nedra, da ti more do kože blato in prah, voda in veter, sonce in mraz!«

Oton Župančič je svojo pesniško bero, ki ga upravičeno uvršča med največje slovenske pesnike, predstavil v desetih knjigah. Kar štiri od teh je namenil otrokom. Od leta 1899 do 1945 so si njegove pesniške zbirke sledile takole: Čaša opojnosti (1899), Pisanice (1900), Čez plan (1904), Samogovori (1908), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban (1915), Mlada pota (1920), V zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945).

Povzeto po knjigi Janeza Mušiča: »Oton Župančič: življenje in delo«, Založba Mladika, Ljubljana, 2007

V Dragatušu je mladi Oton od starejših možakarjev slišal anekdoto Varalo, ki pripoveduje o tem, kako je cigan Martin za konja prevaral enega najuglednejših Belokranjcev tistega časa. To je bil dekan Anton Aleš iz Semiča. Kasneje, leta 1911, je Župančič to humoresko v pristnem dragatuškem narečju objavil v rokopisnem listu ljubljanskih licejk »Gospodična Cizara«. Člani FS Dragatuš smo na podlagi te humoreske v letih 2005 in 2006 pripravili dva nepozabna celovečerna nastopa.

EVGEN CESTNIK (1913 – 1998)

Evgen Cestnik

Lepoti sem posvetil vse življenje, njen suženj sem, ponižno v njo zamaknjen, samoten potnik, od sveta odmaknjen, noseč v srcu večno hrepenenje.

To je moto ustvarjanja dragatuškega pesnika Evgena Cestnika, ki je vse svoje življenje preživel v domači vasi. Že kot partizanski pesnik je za objavo pripravil pesniško zbirko Ko so rože cvetele, vendar do njenega izida ni prišlo. Leta 1984 je izdal zbirko Pesmi, ki jo je posvetil rodni Beli krajini.

Evgen Cestnik je bil animator kulturnega življenja v Dragatušu in ljudski buditelj v najžlahtnejšem pomenu te besede. Vodil je folklorno skupino, pevske zbore, tamburaše, bil je organist, pisal je scenarije, režiral in uglasbil nekaj pesmi.

Lepo je tam v Beli krajini, kjer brezovi gaji šume, se trte pod grozdjem krivijo, v bregovih pa breskve zore...

Njegova že skoraj ponarodela pesem Lepo je tam v Beli krajini je himna Folklorne skupine Dragatuš. Člani FS Dragatuš jo s ponosom prepevamo tako doma kot v tujini.

CITA MATKOVIČ (1923 – 2007)

Cita Matkovič

Evgenova sestra Cita je bila prava ljudska umetnica. Pisala je poezijo in prozo, slikala belokranjsko pokrajino in šege ter navade, pela v pevskem zboru, vezla, izdelovala suhe rože, pisala prigodnice in posvetila, v mlajših letih tudi igrala tamburico, plesala v folklorni skupini in igrala v amaterski dramski skupini.

Leta 2002 je izdala zbirko Pesmi, ogromno njenih ostalih pesmi, spisov in prigodnic, vseh po večini posvečenih svojim najbližjim, rojstnemu kraju in lepotam Bele krajine, pa je ostalo v rokopisu.

Veliko je sodelovala s Folklorno skupino Dragatuš in zanjo v pristnem dragatuškem narečju napisala kar nekaj anekdot, ki jih člani FS Dragatuš uporabljamo pri popestritvah svojih nastopov. Njene anekdote: Kako so dragatuški fanti hodili v vas, Koline, Dragatuš velemesto, Kako je Črnomal'c kupoval suhe slive na Tanči Gori in druge so poznane skoraj vsem prebivalcem dragatuške fare in tudi širše.

Folklorna skupina Dragatuš - Lepo je tam v Beli krajini

Lepo je tam v Beli krajini Zgoščenka belokranjskih ljudskih pesmi in plesov v izvedbi Folklorne skupine Dragatuš